Kanadski psihiater Robert L. Custer velja za pionirja na področju profesionalne pomoči problematičnim igralcem na srečo. Že leta 1974 je postavil prvo nacionalno kliniko za zdravljenje patološkega hazardiranja.
Kot prvi je tudi podal opis razvoja zasvojenosti in ga razdelil v tri faze :
Faza zmage:
Igralcem se pogostokrat zgodi, da ob prvem obisku igralnice zmagajo in tudi po več zaporednih obiskih igralnice se jim izide, da imajo pozitivno bilanco. Ob prvih nekaj deset stavah na ruleti zakon velikih števil še ne pride do izraza, zato so lahko zmage in skupni pozitivni saldo nekaj povsem vsakdanjega. V igralce se naseli prepričanje, da imajo posebne sposobnosti in kontrolo nad dogajanjem, da naključje ne obstaja ali da imajo večjo srečo kot ostali igralci. So polni nerealnega optimizma, mnogi celo pomislijo, da so našli način kako do finančne varnosti. Vmes se povečuje frekvenca obiskov in višajo se stave. Igralec sčasoma razvije toleranco in za enako dozo vznemirjenosti (nagrade v obliki dopamina), mora višati stavne vložke.
Faza izgube:
Zakon velikih števil prevlada, uveljavi se pravilo začetne prednosti hiše in igralec na veliko izgublja. V tej fazi igra največkrat popolnoma sam, odtujil se je od sorodnikov in prijateljev, z igranjem ne more prenehati. Čas med dvema obiskoma igralnice se skrajšuje. Igralec je izgubil sposobnost razporejanja svojih financ po področjih (oskrba družine, stroški stanovanja, hrane, prevoza, zabave..), večino denarja porabi za igre na srečo. Takšen igralec lovi izgube nemudoma, z dodatnim hazardiranjem skuša dobiti nazaj, kar je poprej izgubil. Izposoja si denar pri sorodnikih in prijateljih. S prikrivanjem in lažmi skuša pred domačimi in prijatelji zmanjševati pomen in obseg svojega igranja na srečo. Zaradi zelo slabega finančnega položaja se lahko pojavita zaskrbljenost in depresivnost.
Faza obupa:
Za nadaljevanje igre potrebuje igralec vse več denarja. V najhujših primerih se zaigrajo vsi prihranki, nepremičnine, naredijo se veliki dolgovi, pojavi se kriminalno razmišljanje in nezakoniti posli za pridobivanje denarja za igro. Za to fazo so značilini močni občutki krivde, obžalovanja pa tudi prelaganja krivde na druge. Katastrofalno finančno stanje vodi v veliko osebno stisko s prisotno depresijo. Občasno lahko pride tudi do samomora ali poskusa samomora. V tej fazi lahko pride tudi do izgube službe, razpada družine ali procesiranja igralca zaradi kaznivih dejanj.
Značilno je, da gredo skozi podobne faze tudi člani družine igralca, saj so zaradi njegove bolezni tudi sami neposredno prizadeti.
Kriteriji za določanje problematičnega igranja po priročniku DSM-5:
| Kriteriji | Razlaga |
| 1. Toleranca | Da bi dosegel določeno stopnjo vznemirjenosti oz. evforije, mora stavne vložke vseskozi višati |
| 2. Kriza |
Ob poskusu delnega ali popolnega abstiniranja postane razdražljiv in nemiren |
| 3. Izguba nadzora | Večkrat je neuspešno poskušal obvladovati, zmanjšati ali prenehati z igranjem na srečo |
| 4. Preokupacija | Je pogosto preokupiran z igranjem (npr. veliko časa se ukvarja s podoživljanjem preteklih hazarderskih izkušenj, planiranjem prihodnjih podvigov oz. iskanjem načinov kako do denarja za igranje) |
| 5. Pobeg |
Pogosto igra takrat, ko je v osebni stiski (npr. občutki nemoči, krivde, strahu, zaskrbljenosti, depresije) |
| 6. Lovljenje izgub | Ko pri igri izgubi denar, se pogosto vrne takoj naslednji dan in z dodatnim hazardiranjem poskuša izgubljeno pridobiti nazaj |
| 7. Laganje | Laže, da bi prikril obseg svojega igranja na srečo |
| 8. Ogrožanje pomembne zveze | Zaradi igranja na srečo je ogrozil ali izgubil pomembno zvezo, partnerja, službo ali priložnost izobraževanja ali kariernega napredovanja |
| 9. Poroštvo |
Posameznik verjame, da bodo drugi poskrbeli za lajšanje njegovega obupnega finančnega položaja, ki je posledica igranja na srečo |