Dopamin je nevrotransmiter oz. kemična snov, ki prenaša impulze med živčnimi celicami (nevroni) v možganih.
Če Homo sapiens ne bi poznal poželenja po hrani in seksu, človeška rasa najbrž ne bi obstala in ne bi poselila celotnega planeta. Da se to ni zgodilo, se imamo zahvaliti majhnemu sistemu v naših možganih, ki ga moderna nevroznanost imenuje Center za nagrajevanje. Ta deluje na način, da kadar jemo hrano ali seksamo, se v tem delu možganov sprošča dopamin, zaradi katerega se v nas naseli občutek ugodja in zadovoljitve oz. užitka. Te občutke ugodja si zapomnimo in težimo k ponovitvam.
Premalo dopamina lahko škodi Če bi sproščanje dopamina v našem centru za nagrajevanje s kakšnimi kemičnimi substancami blokirali, bi kot temeljno posledico čutili popolno odsotnost motivacije za celo vrsto stvari, tudi za hrano in spolnost. V nas bi se naselili anksioznost in depresija.
Dopamina pa ne povezujemo samo s centrom za nagrajevanje ter manjšimi ali večjimi občutki evforije ali ugodja. Ena najbolj znanih bolezni, ki jo znanost povezuje s pomanjkanjem dopamina, je Parkinsonova bolezen, katere najbolj značilna znaka sta upočasnjena gibljivost in tresavica (tremor).
Preveč dopamina lahko škodi Nasprotni proces je sproščanje povečanih količin dopamina, kar je lahko posledica vnosa substanc (droge, alkohol, sladkor...) ali določenih vedenjskih aktivnosti (igre na srečo, video igrice...). Načeloma velja, da višja kot je dopaminergična (dopamin sproščajoča) sposobnost določene substance ali aktivnosti, višji je njen potencial za razvoj zasvojenosti. V tem tiči tudi odgovor na vprašanje zakaj imajo naši možgani raje kokain, kakor pa brokoli in zakaj so zanje privlačnejše igre kot so Call of Duty ali Fortnite, kakor pa danes že zastarela igra domino.
Ključna posledica sproščanja (veliko) večjih količin dopamina od normalnih je povečano tveganje za razvoj zasvojenosti.
Ugrabljeni sistem za nagrajevanje
Vsi smo imeli kdaj priložnost videti kakšen posnetek podgane z vgrajeno elektrodo v možganih v t.i. Skinner boksu (po znanstveniku, ki je prvi pričel s temi poskusi). V teh poskusih podgana stika po škatli in v nekem trenutku naključno pritisne na ročico. S tem nevede sproži nežni sunek elektrike v center za nagrajevanje v svojih možganih, sprosti se dopamin in podgana to začuti kot ugodje. Po nekaj naključnih pritiskih se podgana nauči svojega dela in odtlej pritiska na ročico brez prestanka. Pri tem je ne ustavita ne žeja, ne lakota, to počne do popolne izčrpanosti ter pogina. Podgana je povsem prepričana, tako ji sporočajo njena čutila, da je biološko gledano zelo uspešna, v resnici pa je na poti v katastrofo. Stopila je namreč v dopaminsko past.
Center za nagrajevanje in dopamin sta torej izjemno pomembna. Ta evolucijsko pridobljeni sistem preživetja je kriv, da nam v trebuhu zavija in kruli in da nam bolečina zaradi lakote ne da spati. Ker pa možgani ne vedo, kaj je prav in kaj ne, nam ob kakršnemkoli pretiranem obremenjevanju sistema za nagrajevanje grozi tudi nevarnost, da se ujamemo v dopaminsko past in da nam kakšna kemična ali nekemična droga ta sistem ugrabi.
Med dopaminergične aktivnosti z visokim potencialom za razvoj zasvojenosti sodijo tudi igre na srečo.
Velja si zapomniti, da se tveganje za razvoj zasvojenosti s hazardom povečuje s hitrostjo posamične igre. Krajši kot je interval med dvema igrama, višje je tveganje. Igranje lota enkrat na mesec tako ne moremo šteti za tvegano vedenje. Igra na modernih igralnih avtomatih, ki zmorejo tudi do 1.200 iger na uro, pa velja za zelo tvegano početje.
Ruleta v kazinu že od nekdaj velja za igro z visokim potencialom za zasvajanje. Toda, če ruleto igrate na spletu, poteka igra tudi do desetkrat hitreje kot v kazinu. Zato je vsako hazardiranje na spletu povezano z izjemno visoko stopnjo tveganja za razvoj zasvojenosti.
